Franc Bergles, 1939 - 2020

 Franc Bergles, 1939 - 2020

Tam kjer počasi odteka Ljubljanica proti svoji večji sestri, kjer je skoraj že konec bele Ljubljane, v zadnjih dneh pred drugo vojno se je odprla knjiga tvojega življenja, dragi naš Franc. Rodil si se v skromni, verni družini, ki jo je preživljala le očetova plača. Ko si bil star leto in pol, si dobil sestrico Marijo, po vojni se je družina povečala še za dvojčka Meto in Janeza. Bil si pravi kratkohlačnik, nagajiv, živahen, zvedav fantič in dobra varuška. Zelo rad si plezal po drevesih in se igral na bregovih Ljubljanice.

 

Tvoj prvi spomin je odsev tistega časa, neprijeten, a zgodovinsko pomenljiv. Videl si italijanske vojake korakati proti mestu, vsi z bleščečim okrasjem, poveljnik s perjam na glavi. Le kako se ti ponavljajoči dogodki ne bi vtisnili v spomin?

 

Že v letih šolanja si sejal semena prijateljstva. Nekatera rastejo še danes.

V krajih kjer sta rasla tvoja starša, si ti preživljal brezskrbne počitniške dni. Počitnice na Repčah so bile zate kot enajsta šola. Ob stricu Cirilu si spoznal kako bogat je svet knjig. Tu je izvir tvoje ljubezni do knjige. To ljubezen sta si delila tudi s sestro Marijo. Prav gotovo od takrat, ko sta na knjižnem sejmu videla prve izdaje Balzakove Okrogle povesti. Zmenila sta se, da jo kupita in si jo delita. Svojo mlajšo sestro Meto si občasno vzel s seboj v opero###. Navdušil  si jo tudi za opere.

 

Najstniška leta si zapolnil tudi z uspešnim športnim udejstvovanjem. Bil si dober atlet, odličen metalec krogle. Rad si igral košarko, odbojko in tudi namizni tenis. Nikoli ne bom pozabil, ko si s košarke prišel domov in si imel svojo desno roko zlomljeno. Čeprav te je zelo bolelo, si bil vesel dobre igre z mlajšimi igralci. Ali pa rokoborbe s tvojim nečakom? Ti si bil star več kot 45, tvoj nečak Tomaž pa okrog 20. Moč in teža je bila na tvoji strani, a spretnost in hitrost na strani mladosti.

 

Petje v župnijskem pevskem zboru ti je bilo v veselje in izpolnitev, saj si tudi tako kazal svojo veliko naklonjenost glasbi. Tvoje srce pa ni bilo le za glasbo, v zboru si odkril lepo sopranistko Jelko. Iz druženja je vzniknila ljubezen in tudi obljuba večne zvestobe. Zagotovo ti ni bilo lahko, saj je bil še živ spomin na tvojega očeta, ki se je nekaj mesecev pred vajino poroko poslovil od zemljskega. Leto za tvojim očetom si se moral ločiti tudi od mame. Zares veliko se je spremenilo v tistih letih, potem ko si dopolnil tri desetice. S svojo ljubljeno ženo Jelko sta ustvarila družino, dobila sta naju.

 

V službi si dobro delal, mnogo hodil po svetu, s teh službenih poti si nam prinašal zanimive stvari, ki jih pri nas ni bilo. Tako si nam prinesel monopoli, mnogokrat nas je razburil in sprostil, čeprav je bil v nemškem jeziku.

Tudi med sodelavci in partnerji so vzklila semena prijateljstva. Kako tudi ne, ko pa si tolikokrat gostil poslovne prijatelje kar pri sebi doma. Sam si pripravil dober obed in jim nalil slovenskega vina.

 

Nekaj let pred upokojitvijo si ostal brez službe. Nič nisi negodoval ali tarnal, oprijel si se vsakega dela in ga vedno izkoristil za spoznavanje novih in novih ljudi.

 

Tvoj odmik, oddih in tudi strast je bil tisti košček zemlje na  Dolenjskem - Sveti vrh. Tam si pridno delal, tudi garal in spletal čudovite vezi s sosedi.

 

Prihod vnukov je zate pomenilo začetek novega življenja. Spet si se pomladil, spet si se veselil. Tvoji vnuki so te radi obiskovali in ti si jim vračal, ne samo obiske, tudi veliko pozornosti in skrbi. Pocrkljal si jih s cedevito, žganci in z vsemi dobrotami iz svoje kuhinje. Ob koncu šolskega leta pa še nagradna za pridne šolarje: čofotanje v toplicah.

Pa misite, da so vnuki sami hodili na tobogane? Ne, ne. Dedi je bil vedno z njimi. Zato je bilo pridnih vnukov vedno več. Nekoč jih je dedi odpeljal v toplice kar v kombiju.

 

Ko se je omožila tvoja Manca si spet pridobil novega prijatelja, ah kaj prijatelja kar sorodno dušo. Z Urbanom si delita veliko ljubezen do glasbe in ti si v tem mladeniču prepoznal kako visoko lahko seže. Vem, da je ta tvoja ljubezen doživela novo mladost tudi s tvojim priljubljenim Muzikusom.

Spomnim se, kako sva stala na velikem trgu sredi Dresdna. Kako si bil vesel, pa si samo od zunaj opazoval znamenito operno hišo. Nekje v tebi je zagotovo tlela drobna želja, da bi lahko vstopil in si ogledal vsaj eno operno predstavo ali poslušal vsaj eno arijo. In ti veš katero arijo bi peli in veš iz katere opere. Že po nekaj taktih bi ugotovil.

Tako smo v bližnjih arkadah zaslišali potujoče pevce, ki so nas res začarali z nepozabnimi arijami renesančnih mojstrov.

 

Preteklo leto smo se od srca veselili s tabo, ko si dopolnil osem desetletij. Vem, da si bil vesel, da smo se zbrali, da smo srečali stare prijatelje, da smo se zavrteli ob dobri glasbi, tudi zapeli in se igrali. Bolj kot vseh daril, si se radostil našega veselja in druženja.

Prav podobno tudi letos, ob vajini zlati poroki. Prav nepozabno praznovanje vajine zvestobe in zlate vztrajnosti za skupno, za dobro in za svojo družino.

 

Od vsega je naš Brane, sin, brat, mož, oči, stric in dedi najraje bil mlad. Tudi če ni zmogel vsega kar mladost zmore. Razigran je bil s svojimi vnuki. Želel je odkriti in uporabiti možnosti računalnikov in telefonov, in jih je. Želel je hoditi po svetu in spoznavati domovino in je.

Vedno je našel družbo, sočloveka, z njim navezal stik. Pa naj bo to pri prodaji jajc na tržnici, v vinogradu ali na sejmu nekje na nemškem.

Z vso svojo brezpogojno ljubeznijo, skromnostjo, predanostjo, skrbnostjo, optimizmom si naju spremljal vso najino otroštvo, mladostjo in vse do dne tvojega odhoda v nebeški raj. Bil si najin oči, prijatelj, ki je znal poslušati, svetovati in podati ramo ob najinih stiskah.

V vseh naših srcih delčki tebe so ostali, do tedaj, ko spet se ob tebi bomo zbrali.

 

Na vam preberem še njegovo misel z 20. avgusta 2016: Vedno se moramo vsi zavedati, da je za našim hrbtom preteklost, pred nami prihodnost, z roko v roki pa smo s svojimi nadražjimi v sedanjosti. Jaz, nezasluženo, vas imam.

Da pa bo dišalo po oporoki pa še zapišem: če ste pri meni našli kaj dobrega in koristnega za življenje - nisem živel zaman. Vendar, ker je to veliko premalo, vključujte vsak trenutek v božjo milost in modrost, ki je zastonjska in odrešilna.

Vaš ljubeči oči in dedi